Članek, objavljen v Nedeljskem dnevniku 7.10.2009

Osteoartoza je nekdaj veljala za proces staranja, danes vemo, da se to bolezensko dogajanje lahko začne že precej prej. Kakšni so prvi znaki, ki kažejo na pojav bolezni?

Med ljudmi je osteoartroza bolj poznana pod izrazom obraba sklepov in je najpogostejša oblika sklepnih obolenj. Je glavni razlog za veliko obolevnost, močno omeji telesno aktivnost, njeno zdravljenj pa predstavlja velik strošek za vsako zdravstveno blagajno.

Do nje pride zaradi sovpadanja različnih vplivov: dedne predispozicije, velikih obremenitev določenih  ( sinovialnih ) sklepov s težkim fizičnim delom, dolgoletnim opravljanjem enih in istih gibov, obremenjevanja sklepov s povečano telesno težo,  poškodb. Svoje prispevajo tudi leta in involutivni procesi v telesu – menopavza, andropavza.

Zaradi vseh teh procesov pride do porušenja ravnotežja med tvorbo in razgradnjo hrustanca. Te spremembe vplivajo tudi na kost neposredno pod hrustancem, ki se zadebeli. Zaradi sprememb razmerij v sklepu je dražena tudi sklepna ovojnica, kar privede do povečane tvorbe tekočine, tako da sklepi tudi zatečejo, sčasoma pa se ovojnica tudi zadebeli in kalcinira – okosteni. Pojavijo se izrastki okoli sklepa, vse omenjeno pa pomembno zmanjša njegovo gibljivost. V začetku je dogajanje zelo diskretno, kmalu pa je spremembe sklepne špranje, izrastke in razobličenje sklepa videti tudi na rentgenskih posnetkih. Če se je bolezen razmahnila, se pomambno pokaže tudi na telesu – sklepi so negibljivi, osi okončin se spremenijo, popači se tudi drža telesa.

Prvi znaki, ki pacienta privedejo do zdravnika, so bolečine v sklepih in se pričnejo najpogosteje po 50 oz. 60 letu, pri posameznikih pa se lahko poavijo tudi prej. Revmatologi opažajo posamezne primere tudi že pri zgodnjih 30 letih.

Kako hitro bolezen napreduje?

Napredovanje bolezni je zelo različno. Če se je zavemo zgodaj in delujemo preventivno, jo je mogoče učinkovito zaustavljati in blažiti njene posledice. Če pa smo do nje brezbrižni in se ne oziramo na opozarjanje telesa, je njeno napredovanje lahko hitrejše, posledica pa večje.

Kateri so konzervativni načini zdravljenja?

Pacienta ponavadi privede k zdravniku bolečina, okorelost in omejitev aktivnosti. Večina našega dela je usmerjena v zmanjševanje bolečine. Vendar bolečina le deloma izvira iz samega sklepa, ponavadi se ji pridružijo tudi bolečine od sosednjih struktur – posebno, če je artroza že močno napredovala - svoje pa doda tudi psihološki dejavnik. Iz tega je jasno, da lajšanje težav zahteva kompleksen pristop. Bolečino v sklepu skušamo zmanjševati z uporabo enostavnih analgetikov – paracetamola, tramadola. Če to ne pomaga, se zdravniki odločimo za uporabo nestroidnih antirevmatikov. Ti imajo poleg ugodnega učinka na bolečino tudi neugodnega na druge organske sisteme ( prebavila), zato se svetuje pametna uporaba – jemali naj bi jih le takrat, ko je artroza v zagonu, nekaj dni in jih nato postopno opustili. Novejši antirevmatik ( cox 2 inhibitorji) imajo stranskih učinkov manj.

Če je sklep močneje prizadet, se odločimo tudi za intraartikularno injekcijo s kortikosteroidom v kombinaciji z analgetikom ali hialuronsko kislino. Nujno pa je poskrbeti za razbremenitev sklepa z redukcijo telesne teže, uporabo pomagal in ortoz za korekcijo  in krepitev mišic okrog prizadetega sklepa.

V katerih primerih je potrebno kirurško zdravljenje v smislu vstavitve umetnega sklepa?

Za vstavitev umetnega sklepa je čas tedaj, ko so bolečine že prehude in neobvladljive ali ko je sklep že tako deformiran, da je praktično neuporaben. V tem primeru se je pomembno poslabšala kvaliteta življenja paicenta, veliko jih tudi postane odvisnih od tuje pomoči. Najpogosteje se vstavljajo endoproteze v  kolčni in kolenski sklep, redkeje v ramenskega. Potrebno pa je poudariti, da se je treba na poseg čim bolj fizično pripraviti. Okrepiti je treba roke ( da si z njimi lahko pomagamo po operaciji), skušati čim bolj aktivirati mišice prizadete okončine  in razgibati ostale sklepe na njej. Tako bo rehabilitacija hitrejša in uspešnejša, rezultat pa bistveno boljši.

Kot učinkovita se je za lajšanje težav zaradi osteoartroze izkazala tudi fizikalna terapija v sklopu rehabilitacijske medicine... Kako lahko na ta način pomagate bolnikom?

Fizikalna terapija ima lahko zelo velik vpliv na potek bolezni, vendar pod pogojem, da se jo prične uporabljati dovolj zgodaj ob nastopu bolezni. Ob zagonih , aktutnem vnetju, skušamo prizadeti sklep razbremeniti, masirati z ledom, previdno razgibavati in uporablati protibolečinske tehnike kot so srednjefrekvenčni tokovi, biostimulativni laser in magnetoterapijo. V vmesnih obdobjih, ko bolečina ni tako huda pa skrbimo za to, da okrepimo mišice , ki potekajo okrog sklepa in tako zmanjšamo deformacije.

Preprečiti skušamo tudi ohraniti polen obseg giba, saj to pomembno vpliva ne funkcijo prizadetega dela telesa. Če se kolena ali kolki zatrdijo v neugodnem položaju in jih ne moremo več iztegiti, se mora novi obliki prilagoditi tudi hrbtenica. Vsako drugačno obremnjevanje pa vpleteni deli telesa kaj hitro javijo z bolečino. Tako se lahko razboli celo telo.

Si lahko bolniki s poznavanjem vzrokov, katerih posledica je obraba sklepov,  tudi sami pomagajo pri preprečevanju bolezni oziroma vsaj omilitvi bolečine v sklepu?

Vsekakor. Če je bolezen v dužini, se lahko že s pametnim ravnanjem izognemo prehitremu in pretiranemu slabšanju stanja. Izogibamo se  aktivnostim, ki preobremenijo sklepe ali pa si težke fizične aktivnosti primerno časovno porazdelimo. Izogibamo se ponavljajočimi in enoličnim gibom. Potrebno je poskrbeti za ustrezno telesno vadbo, ki razbremeni preveč obremenjene mišice in utrdi tiste, ki smo jih ob delu zanemarjali. Tako se v skepu ponovno vzpostvi ravnotežje in možnosti za propad hrustanca na bolj obremenjenih mestih je manj.

V pomoč pa so tudi določeni preparati, ki vplivajo na ohranitev hrustanec v sklepih.

Že nekaj časa so pri nas v prosti prodaji tudi naravna zdravila z blažjim protivnetnim delovanjem. Kakšna je njihova učinkovitost?

Na trgu je sedaj precej pomožnih zdravil, ki vplivajo na sam hrustanec in njegovo pregradnjo.  Imenujemo jih hondroprotektorji, ki delujejo neposredno na hrustanec, kar je drugače kot pri analgoantirevmatiki, ki vplivajo predvsem na bolečino.

Glukozamin je sestavni del glikozaminoglikanov, ki so del hrustančnega matriksa in aktivno sodelujejo v proteoglikanski sintezi. Proteoglikani v hrustancu pa imajo lastnost, da nase vežejo vodo in tako ohranjajo hrustanec voluminozen in elastičen, tako da lahko opravlja svojo funkcijo kot amortizer v sklepu. Najučinkovitejši v tem je glukozamin sulfat, pogoj pa je, da je v dovol veliki količini ( do 1500 mg dnevno).

Kateri športi so priporočljivi za bolnike, ki trpijo za osteoartozo?

Izmed športov so za bolnike z osteoartrozo najbolj priporočljivi plavanje, in kolesarjenje, saj pri tem gibamo, ne da bi  težo dodatno obremenili sklepe. Pred pričetkom aktivnost pa naj opozorim, da je potrebno vse mišične skupine pripraviti na fizične napore z raztezanjem ali stretchingom, saj le tako lahko preprečimo morebitne večje ali manjše poškodbe.

Poleg omenjenih športov svetujem tudi redno splošno telesno vadbo, ki zajame vse sklepe telesu in krepi vse mišične skupne. Ni pa dovolj, da vadimo le nekaj minut dnevno. Uspešna vadba traja vsaj uro dnevno, opravljenih mora biti primerno število ponovitev posamezne vaje. Pri tem ne smemo hiteti, saj je treba gib vedno zadržati v skrajni legi vsaj 5 sekund.

Male sklepe rok pred vadbo zmasiramo  - gibi naj potekajo od konice prstov proti zapestju - raztegnemo in nato vadimo.