Članek, objavljen v reviji Viva (09/2007)

O osteoporozi se je v zadnjih desetih letih veliko napisalo. Kako ocenjujete splošno ozaveščenost žensk in moških o tej bolezni?

Vedenje o tem, kaj osteoporoza je, kakšne so njene posledice in kako se izogniti njenemu nastanku oziroma jo zdraviti, če se pojavi , je v našem prostoru zelo velika. Pri tem imajo veliko zaslugo mediji in zagreta aktivnost posameznic v številnih  Društvih za osteoprozo po Sloveniji. Te stalno opozarjajo na bolezen, organizirajo predavanja, telovdbo, presejalna merjenja z UZ na petnici, ki nato rizične pacientke usmerijo na natančnejšo meritev kostne mase v DXA centre.

Včasih se zdi, da je že vse povedano in slišano, pa vendar se ob stiku s pacientkami in ob njihovih vprašanjih vedno znova zavem, da temu ni tako. Posebno takrat, kadar odklanjajo zdravilo za osteoporozo z argumentom, da bodo s kalcijem in vitaminom D ter telesno aktivnostjo ozdravele. Takrat vidim, da o samem mehanizmu nastanka bolezni vedo še premalo.



Ker pa je bolezen močno razširjena – predvsem med ženskami po 60 letu – in ker zdravniki močno poudarjamo pomen preventivnih ukrepov, to je jemanje kalcija in vitamina D, postaja to tudi tržno zanimivo za podjetja, ki izdelujejo omenjene preparate. Ker jih je veliko, tekma za trg pa je velika, širijo vse mogoče informacije, tako da me pacienti vsi zmedeni sprašujejo, kaj naj naredijo.


Po čigavempriporočilu se ženske in moški najpogosteje zglasijo pri vas v ordinaciji na pregled?

V začetku so pacienti k nam hodili na meritev mineralne kostne gostote povsem po lastni iniciativi, saj se je o bolezni vedelo malo, prav tako je tudi veliko zdravnikov menilo, da je to le modna muha. S širjenjem znanja in poznavanja bolezni, načina odkrivanja, zdravljenja in uspehov zdravljenja pa se je to spremenilo.

Sedaj veliko pacientov napotijo na pregled osebni zdravniki sami, ko posumijo, da bi lahko šlo za to bolezen.  Redno tudi pošiljajo na pregled bolnike, ki že imajo ugotovljeno osteoporozo, saj je mogoče tudi to, da se stanje izboljša in da zdravljenje ni več potrebno. Pošiljajo tudi take, pri katerih je prišlo do zloma ob delovanju majhne sile ali pa take, katerih telesna višina se je močno zmanjšala. Pogosto jih napotijo tudi ginekologi ob nastopu menopavze ali revmatologi, katerih pacienti dalj časa jemljejo kortikosteroide.

 

Zdravljenje je že lep čas možno. Kako se ga bolniki lotevajo?

Po začetni osuplosti in prizadetosti se pojavi vprašanje: kaj pa zdaj? Pacienti pogosto nihajo med strahom pred posledicami bolezni in stranskimi učinki zdravil. Pri tem je zelo pomembna vloga zdravnika, da pojasni kako huda je bolezen in kakšna je ogroženosti posameznika z oziroma na ostale dejavnike tveganja za zlome vretenc , zapestja in kolka. Nujno je v grobem razložiti, kako bolezen nastane, kako hitre je lahko njen potek in kako jo lahko uspešno ustaviti. Tako mora predstaviti način zdavljenja, paleto zdravil, svojo odločitev za predpis določenega zdravila dotičnemu pacientu in njegovo delovanje ter morebitne stranske učinke.

Pomembno se mi zdi tudi, da poudari, kako se zdravilo pravilno jemlje in kaj naj pacietn naredi, če ima ob tem težave.

 

Pred desetimi leti ste začeli zdraviti z zdravilom, ki so ga bolniki vzeli le enkrat na teden. Kaj je to pomenilo zanje v smislu sodelovanja pri zdravljenju? So bolniki sodelovali raje in boljše kot pri vsakodnevnem jemanju zdravil?

Bolniki so to zdravilo sprejeli s precejšnjim olajšanjem, saj so zaradi enkrat tedenske oblike zdravila imeli manj težav s prebavili, saj je ob takšnem režimu manjše draženje želodčne sluznice. Tisti, ki so se ob tem držali tudi predpisanega načina jemanja- to je: da so ob tem spili do 3 dl vode ( to je porebno za to, da se zdavilo spravi v želodec in da se tam dobro raztopi) in da so nato ostali pokonci ( da ne bi prišlo do uhajanja zdravila nazaj v požiralnik), ob jemanju niso imeli težav. Kljub temu, da je potrebno zdravilo vzeti enkrat tedensko, pozabljivost ni predstavljala pomembnega dejavnika za opuščanje zdravljenja. To zdravilo je v dolgoletni uporabi tako izkazalo velik učinek pri preventivi zlomov tako na vretencih kot tudi na kolku. Kombinacija antiresorbtiva z vitaminom D v eni sami tableti pa je tako tudi zadela v polno, saj je izpuščanje oz. pozabljanje tega vitamina pomembno vplivalo na učinkovitost zdralvjenja. Večji problem pri vzdrževanju rednega jemanja zdravil pravzaprav predstavljajo neželeni učinki, slaba informiranost pacientov o tem, kako zdravilo sploh deluje in lažen občutek varnosti. Redni z jemanjem pa so tisti, ki so že izkusili posledice bolezni.

 

Pri zdravljenju osteoporoze pa ni dovolj samo zdravljenje z zdravili, ampak je potrebno tudi jemanje kalcija in vitamina D. Zakaj in kako dobro se tega zavedajo bolniki?

Veliko pacientov misli, da je že samo jemanje vitamina D in kalcija dovolj, da se osteoporoza zaustavi. Temu seveda ni tako. Kalcij na samo kostno pregradnjo ne vpliva, je pa nujen za mineralizacijo kosti, saj tako tudi pomembno vpliva na njeno trdnost. Za primerno resorbcijo v črevesju iz hrane in ustrezno vgradnjo v kost pa poskrbi vitamin d. Tako je nujno, da zagotovimo vnos obojega.

Moram pa poudariti, da večinoma vsi zelo slabo ocenimo, koliko je potrebno, da zadovoljimo telesne potrebne po tem mineralu in vitaminu z običajnim načinom življenja. Če bi želeli vse pridobiti le s sončenjem in hrano, bi morali živeti na drugi zemljepisni širini, saj se je za ustrezno količino vitamina D potrebno dnevno izpostavljati soncu vsaj 15 minut in sicer vsaj zgornji del teles in noge. Pri številu sončnih dni v Sloveniji je to težko tudi poleti. Če pa k temu prištejete tudi to, da starejši ljudje težko prenašajo sonce in vročino in da ima velika večina tudi druge bolezni, ki tega ne dovoljujejo, je dobiti primerno količino iluzorno. Pri mlajših, ki jim sočenje ne škodi tako, pa je večji problem čas – delovniki se podaljšujejo, delamo vse več dni , dopusti so kratki. Iz tega je razvidno, da je večina podhranjena, kar se tiče vitamina D. Pri pacientih z osteoporozo je tako idealno, da zdravilo, ki preprečuje kostno razgradnjo, vsebuje tudi vitamin D.

 

V kakšni obliki je najbolje jemati kalcij in vitamin D? Kako zagotovimo optimalno količino?

Težave, ki se pojavljajo pri doseganju primenih količin vitamina D, se pojavljajo tudi pri uživanju kalcija. Za zagotovitev 1 g kalcija dnevno je potrebno popiti pol litra mleka, jogurt in še kos sira. Za mlad, odraščajoč organizem ni to noben problem. Pri starejših pa je poleg prevelike količine kalorij, ki jih s tem dobijo, lahko problematična tudi prebava mleka in mlečnih izdelkov, da o tem, da se človek živil lahko zasiti, sploh ne govorim. Najboljša je kombinacija.

Primeren recept je: jejmo zdravo, s kalcijem in vitaminom D bogato hrano, ki naj vsebuje malo kalorij, poleg pa vzemimo manjkajočo količino v obliki preparatov. Izberimo takega, ki ne povzroča težav in ima ustrezen režim jemanja. Skušajmo se gibati čim več in na svežem zraku.

Spletno mesto uporablja piškotke... Več.